Z G O D O V I N A

No sončni strani Konjiške gore, ki sega od Frankolovega do Špitaliča in v najvišji točki doseže celo 1014 metrov nadmorske višine, leže Črešnjice, kraj zvenečega, a tudi zagonetnega imena, predvsem pa z dolgo zgodovino, povezano z imenitnimi sosedi. V Dolini sv. Janeza, nedaleč od Črešnjic, ob potoku Žičnica so se namreč v visokem srednjem veku naselili kartuzijani.

Črešnjice leže na nadmorski višini 520 metrov, zaradi sončne lege so obdane z vinogradi in sadovnjaki. Krona vsemu kraju je lepo obnovljena in vzdrževana župnijska in romarska cerkev. Kraj je dobil ime po čereh in ne, kakor bi kdo pričakoval, po češnjah. Nedaleč od župnijske cerkve je kamnit kraj, ki mu pravijo Čeren (danes Čerin). Ta predel, pa tudi drugod v okolici je poln skalnatih čeri. V bregovih se skriva veliko železne rude in premoga, zato so v srednjem veku tu velikokrat kopali, rudo pa vozili v fužine v Mislinji. Po slovensko se je zato kraj imenoval Čerenščišče ali Čerenstišče. Ta prvotni pomen se večkrat pozablja, saj mnogi v površnosti povezujejo izvor imena s češnjami. Tako je tudi v legendi o nastanku cerkve v Črešnjicah. Na kraju sedanjega svetišča se je prikazovala na češnji Marija, zato so to domačini razumeli kot znamenje, naj tu pozidajo kapelo.

Stavbna zgodovina sega daleč nazaj v srednji vek. Prva cerkev na tem kraju je bila manjša kapela, morda take velikosti kot je današnji prezbiterij. Čas gradnje ni znan. Prav gotovo pa je stala leta 1402, ko se že omenja vikariat pri tej cerkvi. Ob turških vpadih je škodo utrpelo tudi to svetišče. Turki so požgali in oskrunili svetišče v začetku osemdesetih let 15. stoletja (1482). Ob ponovni posvetitvi cerkve, ki je bila takrat temeljito povečana in olepšana, poroča v svojih spisih znani Paolo Santin, ki je spremljal vikarja oglejskega patriarha škofa Petra. 31. maja leta 1487 so svetišče, pet let po turškem oskrunjenju, zopet posvetili. Dokaz za to posvetitev so naslikani križi, ki so še zdaj vidni v prezbiteriju. To pa ni bil zadnji gradbeni poseg v črešnjiško cerkev. Vsaj še trikrat so temeljito posegli vanjo. O enem takih govori 24. februarja 1669, ko so cerkev povečali proti zahodu in povečali kor. Zaradi velikega števila romarjev pa so konec istega stoletja (1694) prizidali najprej Dominikovo kapelo na severni in končno še Arehovo kapelo (1731) na južni strani. Cerkev so po prvem turškem uničevalnem pohodu v Črešnjice obdali z velikim taborskim obzidjem, ki je imelo več stolpov. Zadnjega so porušili konec devetnajstega stoletja.

Cerkvena oprema je tako kot cerkev sama doživljala usodo časa in ljudi. Prvotni Marijin kip so oskrunili in uničili Turki, ko so 1482 pridrli sem. Druga Marijina podoba se je sicer ohranila, a je danes hranjena v zasebni lasti. Tretja Marijina podoba, ki so jo častili romarji, je bila slika na platno in se hrani v stranki kapeli. Danes je v tronu glavnega oltarja Marijin kip, delo Franca Zamlika, konjiškega mojstra, ki je izdelal tudi celotni glavni oltar v letu 1744. Prižnica in Dominikov oltar sta nastala leta 1710. Arehov oltar pa je iz druge polovice 18. stoletja. Cerkev je imela do obnov v devetnajstem stoletju kar sedem oltarjev, kar pove kako velik je bila naval romarjev in Marijinih častilcev. Ko so štiri med njimi podrli, je slikar Franc Gornik leta 1899 svetnike s teh oltarjev upodobil na stropu ladje in tako ohranil spomine nanje. Iz gotske cerkve se je do danes ohranil pri slavoločni steni del fresk in lepo barvno okno ter gotska niša za sediljo v prezbiteriju.

Tudi danes sem prihajajo romarji. Glava shoda sta na roženvensko nedeljo (po odloku Svetega sedeža je od leta 1955 posvečena roženvenski Materi božji - uradni naslov je Naša ljuba Gospa rožnovenska) in Arehovo nedeljo (sredi julija okrog godu sv. Henrika). Črešnjice nas vabijo k obisku iz več razlogov. Tu je staro Marijino svetišče in eno od žarišč Marijinega čaščenja v tem delu Štajerske, ki so ga pospeševali kartuzijani. V tej župniji je bila rojena (v Brdcah) mati blaženega Antona Martina Slomška. Zaradi prijaznih ljudi, lepega razgleda proti Savinjski dolini, umetniškega bogastva pa se bo tu rad ustavil veren in manj veren Slovenec.